Bodo ljudje leta 2050 delali?

• Zakaj bo umetna inteligenca spremenila svet – pogled Webtech360
• Deset stvari, ki jih morate vedeti o prihodnosti umetne inteligence
• Bodo ljudje leta 2050 delali?
• Roboti, ki bi lahko skrbeli za vaše starše
• Intelova glavna pozornost je zdaj umetna inteligenca
• 5 problemov, ki jih mora umetna inteligenca premagati za naše dobro
• Tehnologija Saffron: Podjetje AI tiho spreminja svet
• Kako bo strojno učenje prevzelo vsakdanje poslovanje

avtorja Alan Martin

Profesor Richard Susskind ima slabo novico za vaše otroke. »Mlade usposabljamo, da bodo dobri v tem, v čemer so stroji že dobri,« pravi med razpravo z Emmo Barnett na FutureFestu 2016. V zadnji Susskindovi knjigi , ki jo je napisal v soavtorstvu s sinom, raziskuje zelo realno možnost, da bodoči strokovnjaki bodo izgubili službo zaradi umetne inteligence. V to je tako prepričan, da misli, da se na tisoče študentov vozi v slepo stran kariere, ne da bi se tega zavedali.

Morda boste na tej točki zavijali z očmi in se počutili, da so opozorila o robotih, ki vam bodo vzeli delo, prenapihnjena, banalna ali oboje, toda Susskind – strokovnjak za pravo in umetno inteligenco – je bil v preteklosti zavrnjen s strani vrstnikov. »Leta 1996 sem napisal knjigo o prihodnosti prava in – vem, da zdaj zveni smešno – vendar sem rekel, da bo 'prevladujoč način komunikacije odvetnikov v prihodnosti po elektronski pošti.' Takrat je Pravniška družba Anglije in Walesa rekla, da mi ne bi smeli dovoliti govoriti v javnosti in da spravljam pravni poklic na slab glas.«

Zato ne preseneča, da imajo nekateri po 20 letih še vedno prste v ušesih. »Težko je prepričati sobo, polno milijonarjev, da imajo napačen poslovni model,« se pošali.

V Susskindovi knjigi on in njegov sin raziskujeta dve možni prihodnosti: eno, kjer stroji nadgrajujejo naše trenutne poklice (recimo zdravnik, ki uporablja Skype za povezavo s pacientom na daljavo), in drugo, kjer je poklic neposredno nadomeščen (računalnik postavlja diagnozo, izrezovanje posrednika). Elementi tega seveda že dvigujejo glave. »V enem letu se je na harvardske spletne tečaje prijavilo več ljudi, kot jih je obiskovalo celotno univerzo od začetka,« pravi Susskind, medtem ko poudarja napredek v praktično vseh sektorjih. »Celo v duhovščini smo našli aplikacijo, imenovano Confession,« pravi. "Ima orodja za sledenje grehu in spustni meni s ponudbami kesanja." Susskind pravi, da se spomni na aforizem pisatelja znanstvene fantastike Williama Gibsona: "Prihodnost je prišla, samo še ni enakomerno porazdeljena."

Ni nujno, da je to grozljiv scenarij; le prilagoditi se moramo spremembam, ki se zdijo vse bolj neizogibne. »Naši poklici škripajo. Če pomislite na težave našega NHS, dostopa do pravnega varstva, našega izobraževalnega sistema. Naši poklici v resnici ne zagotavljajo kakovosti storitev, ki si jih želimo,« pravi. "V internetni družbi, ki temelji na tehnologiji, pravimo, da zagotovo obstajajo drugi načini za reševanje težav, ki bi jih zgodovinsko gledano rešili strokovnjaki." Skratka, ta prihodnost, ki jo poganja AI, bi morala biti nekaj, kar bi morali sprejeti. »Ljudje hočejo s poklici narediti to, kar je Amazon naredil s knjigotrštvom,« trdi.

"Najmanj verjetna prihodnost je, da se ne bo nič spremenilo," pravi Susskind, "vendar je to predpostavka, na kateri mnogi ljudje temeljijo svojo celotno kariero."

"Ljudje ne maramo sprememb"

Ker je umetna inteligenca letos velik poudarek na FutureFestu, ni presenetljivo, da sem pozneje čez dan znova srečal Susskinda na panelu – tokrat je o podobnih vprašanjih razpravljal s futurologom Davidom Smithom. Izkazalo se je, da ne gre za veliko razpravo, saj se skoraj popolnoma strinjata.

»Začeli smo z avtomatizacijo ročnih opravil – kopači, žerjavi, tovornjaki itd.,« pojasnjuje Smith. »Potem smo pisarniška opravila avtomatizirali, tako da nimamo na stotine ljudi, ki sedijo za mizami in pišejo knjige, veliko ljudi pa je izgubilo službo in so počeli nekaj drugega. Nato smo avtomatizirali menedžersko odločanje, ki je vse bolj vgrajeno v sisteme v zakulisju. Vse to je zdaj na vrsti stroka. To je tisto, kar je neprijetno: poklici, ki ste jih leta študirali, še nikoli niso morali iti skozi to stopnjo sprememb.«

»Ljudje ne maramo sprememb. Korporacije ne marajo sprememb. Startup podjetja, ki želijo premagati korporacije, obožujejo spremembe,« pravi Smith, in oni so tukaj motilci. Včasih se motnje lahko zgodijo prehitro, da bi se naše »škripajoče institucije« (če parafraziramo Susskinda) spopadle: »Zakon zaostaja za tehnologijo pet, šest ali sedem let,« trdi.

Kot da bi takoj dokazal Smithove trditve o ljudeh in spremembah, eden od spraševalcev iz občinstva izrazi velik del našega nelagodja, tudi ob dogodku, ko so ljudje plačali denar, da bi pogledali v prihodnost. »To se zdi kot neverjetno čudna razprava, ki jo gledamo, kot 'poglejte lep asteroid na nebu',« komentira. Zakaj vlada ne naredi ničesar glede neizogibnega?

Susskind, do te točke na videz napol poln kozarec optimizma, temu ni mogel oporekati. »Ne morem ti ponuditi skoraj nobene tolažbe,« je odgovoril. »Zdi se mi, da preprosto nismo sodelovali v industriji, vladi, oblikovanju politik na najvišji ravni. Ti ljudje morajo najbolj razmišljati o tej neizbežni težavi za rešitev, čeprav bo tehnologija potrebovala nekaj časa, da se razvije.«

"Lahko rečete 'Tekmoval bom s stroji,' ali pa rečete, da boste zgradili stroje."

Obstajajo znaki, da se to začenja jemati resno, vendar kot vedno s temi spremembami veliko prepočasi. Nekdanji vodja konservativcev William Hague je o tem vprašanju pisal v The Telegraphu šele pred dvema mesecema, o istem vprašanju pa so razpravljali na obrobnem dogodku med letošnjo konferenco Laburistične stranke v Liverpoolu. "Tehnologija je lahko naš gospodar ali naš služabnik," je za The New Statesman povedal Jon Trickett, državni sekretar v senci za poslovanje, inovacije in spretnosti . "Mislim, da ga bomo morali narediti za našega služabnika."

To se mi zdi nekoliko naiven pogled. To je zagotovo nekaj, kar je Susskind vajen slišati, vendar ni prepričan, da bi lahko naš napredek ustavili, tudi če bi se kot družba odločili, da to želimo. »Obstajata dve strategiji: lahko rečeš, 'tekmoval bom s stroji, ali pa rečeš, da boš izdelal stroje. To sta res edini možnosti.«

Ustavi me, če si to že slišal

Seveda je lahko biti nekoliko hiperboličen glede teh stvari. Kot poudarja še en govorec FutureFesta, Jared Robert Keller – specialist za zgodovino avtomatizacije in trga dela – so ti strahovi del naše razprave že od dvajsetih let prejšnjega stoletja. 11. decembra 1927 je The New York Times objavil naslov »'STROJI, STROJI!' FUTURISTOV KRIK; Toda svet se sprašuje, ali bodo človeka zasužnjili instrumenti, ki jih je ustvaril, da bi ga osvobodil suženjstva.« Svetovni sejem v Chicagu leta 1933 je to predstavil nekoliko bolj mračno z geslom » Znanost ugotavlja, industrija uporablja, človek se prilagaja«. ”

S tako bogato zgodovino strokovnjakov, ki napovedujejo črnoglede stvari za brezposelnost – in so še precej daleč – je Keller morda nekoliko bolj skeptičen kot večina. Orisuje napako, ki jo vedno znova delamo z našimi napovedmi o prihodnosti dela: prihodnje trge dela ocenjujemo po tem, kar je na voljo v času napovedi. Vzemimo kibernetsko varnost – celoten sektor, ki pred nekaj desetletji preprosto ni obstajal. "To je nekakšna igra z ničelno vsoto, kjer eno delo, ki ga prevzame robot, pomeni eno manj potencialno delo za človeka," pojasnjuje Keller, "toda kot vemo, se trg dela nenehno spreminja in ustvarja nove poklice."

"Mislim, da če želimo reči, da 'smo generacija, ki dokazuje pravilo, kjer pride do množične brezposelnosti', moramo biti zelo jasni glede tega, zakaj smo izjema."

Ta citat sem dal neposredno Susskindu, ko sem kasneje sedel za pogovor z njim. »V nobeni od naših raziskav nismo videli nobenega dokaza, da so nove naloge, ki se pojavljajo, naloge, pri katerih so stroji v primerjalnem slabšem položaju pred ljudmi, in to je zelo, zelo drugačno,« odgovarja. "V preteklosti, ko so se pojavile nove naloge, ni bilo strojev, ki bi jih prevzeli."

"Bistvo je, da so naši stroji neverjetno zmogljivejši, kot so bili, zato nekako primerjati primitivno tovarniško tehnologijo s tem, kar imamo zdaj, pomeni zgrešiti bistvo," je dodal. Razložim več konteksta navedkov in poudarim, da je šlo za raziskovanje okolja v zgodovinskem kontekstu. »Zgodovinarji niso vedno v pomoč v obdobjih prekinitve,« odgovarja Susskind. "Zgodovinarji bodo rekli, da se lahko učimo iz preteklosti, in res je, toda mislim, da je to drugačna doba."

»Ne pozabite, da se z umetno inteligenco ukvarjam že 35 let – moj doktorat je bil iz umetne inteligence – tega nisem rekel pred 35 leti. To pravim zdaj.”

Spopadanje s prehodom

Kljub temu Susskind ne verjame, da se bo ta hitra preobrazba zgodila takoj, in če ste starejši od 50 let in to berete, vam bodo najverjetneje prihranjeni najbolj dramatični premiki. »Mislimo, da to ni sprememba čez noč. Leto 2020 je desetletje prerazporejanja in ne brezposelnosti, toda do 40. let se bodo pojavila pomembna vprašanja o tem, kaj naj ljudje počnejo.«

Vendar je to prihodnost, za katero je na splošno optimističen. Zlasti zamisel, da je znanje lahko v skupni lasti. "To je neke vrste vizija in morda celo ideologija, ki nas resnično navdušuje," pravi Susskind. »Na področjih, kot je medicina, je zamisel, da ima vsak na planetu dostop do dobrih sistemov za diagnostiko in zdravljenje, neverjetna. Neverjetno je, da bi lahko vsakdo na planetu imel dostop do smernic o tem, kakšne so njegove pravice. Fantastično je, da bi se mala podjetja lahko potopila v strokovnost [podjetja za svetovanje pri upravljanju] McKinsey, ne tako, da bi morala plačati svojo urno postavko, ampak z dostopom do neke spletne storitve.«

(Zgoraj: Richard Susskind)

»Težje se je navdušiti nad resničnostjo, da bodo ljudje delali vse manj stvari, ki jih bodo morali početi, ker to zahteva popolno ponovno umerjanje našega razmišljanja – v smislu vloge dela v naših življenjih in tega, ali je delo potrebno za smiselno življenje in tako naprej.

»To je preveč pomembno, da bi ga prepustili tehnologom. To je preveč pomembno, da bi ga prepustili trgu.«

Čisto. Kot je pokazala razprava, ki sem jo omenil prej, politiki niso plačani za razmišljanje o dolgoročnih posledicah – pravzaprav ravno nasprotno. Spodbujajo jih, da izvajajo kratkoročne politike s hitrim donosom, da vztrajajo, ko želijo pet let pozneje ponovno biti izvoljeni.

»To je preveč pomembno, da bi ga prepustili tehnologom. To je preveč pomembno, da bi ga prepustili trgu.«

Če ne razmišljamo o teh izrazih, lahko pride do krize kapitalizma, meni Smith. »Če pomislite na jezik, je zelo star: uporabljamo ideje o upokojitvi, pokojninah, obdavčitvi, socialni pomoči, kako ustvarjamo denar. Jezik je napačen. To je polovica problema – ne moremo se zares pogovarjati, dokler ne premislimo, kako v resnici deluje,« pravi.

Navsezadnje, zaključuje, če uporabimo naš trenutni jezik, bodo morala podjetja, ki zaposlujejo manj ljudi, a zaslužijo več denarja, plačati več davka, vendar je to težava sama po sebi. »Spodbuditi ljudi, da to želijo storiti v kateri koli posamezni geografski jurisdikciji ali davčnem režimu, bo res zanimivo.

"Potrebna je razprava med politiki, ki imajo pogled v prihodnost - in teh ni veliko - za politični sistem, ki ima bolj dolgoročno razmišljanje." Kako pridobimo denar iz avtomatiziranih industrij – in kako v globalni družbi zagotovimo, da denar preprosto ne prečka davčnih meja? Ker če ljudje ne zaslužijo več plače, potem je treba nekaj dati.

Glej povezano 

Borec z umetno inteligenco premaga človeškega pilota v bojni simulaciji

Laburist Tom Watson poziva vlado, naj razišče vpliv robotov na delovna mesta

Če se zaradi vsega tega počutite odtujene od seizmičnih sprememb na obzorju, vas bom pustil s tem citatom Susskinda: "Živimo v obdobju večjega in hitrejšega tehnološkega napredka, kot ga je človeštvo kdaj videlo," je povedal občinstvo med razpravo. »Biti živ v tem obdobju je preprosto privilegij.

»Lahko prekrižate roke kot mnogi strokovnjaki in rečete 'Upam, da bom zdržal do upokojitve', ali rečete 'pravzaprav, kakšna je moja vloga pri tem?' Vsakih nekaj sto let imate priložnost sodelovati pri temeljni spremembi v človeški družbi. To imamo zdaj. Mislim, da biti prestrašen tega pomeni zgrešiti bistvo.«